Tanja online

Kvantni skok

2011-09-18T22:01:00.001+02:00

Deževen dan je. Spomne me na to, da se je poletje končalo. Letos bo zame zima bolj mila, iz gorenjske sem se preselila na kras. Jeseni me vedno povleče vase. Sploh pa zdaj, ko se je eno življenje zame spet končalo in se začelo novo. Slutim spremembo v sebi, preureja me. Spet se bom pregledala na novo. Neki dogodki iz mojega življenja so se pomaknili v ozadje, drugi so na novo zasijali v luči moje pozornosti.

Sicer se mi obujanje preteklosti ne zdi preveč smiselno, ampak včasih se zgodi, da z novim pogledom spremeniš stvari, ki so te ovirale, v stvari, ki te podpirajo. Tega se ponavadi ne lotim načrtno, se začne samo dogajat, ko naredim korak v drugačno zavest, kot sem je navajena. Spreminjanje deluje v vse smeri življenja, v vse dele mene.

Stvari še niso povsem razpakirane in slikat še nisem začela. Me pa že zelo mika. Tudi na zelo dolg sprehod tu okoli še nisem šla pa me tudi zelo mika. To me čaka v prihodnjih dneh. Sem pa prebrala dve knjigi in sicer dva romana, pa jih ponavadi ne berem. Oba se dogajata v Afriki in me spominjata na nekaj osnovnega, na babico, na Zemljo. Na življenje telesa. Na vir fizičnega. In tako se tudi počutim. Nekje na začetku, kjer hrana zame zraste okrog mene. Kjer imam čas za jesti, umiti se in spati, vse drugo pa pride iz želje, ne iz nuje. Predvsem pa je za vse čas in te okolje ne priganja v podivjan tempo.

Prva želja, ki se je pojavila, je želja po ustvarjanju in po tem, da bi si uredila prostor okrog sebe, da bo lep, da bo čist, da se ga dotaknem in da zaživi z mano. Da nima skritih zaprašenih kotičkov polnih šare, za katero nihče ne ve, da je sploh tam. Šaro sem že zmetala iz sebe, tako da s tem tudi tukaj nimam težav. Mi gre kar hitro.

Je pa nekaj pri tej selitvi, kar mi ni čisto jasno. Zgodila se je hitro in nepričakovano. Res je, da smo spremembo zelo rabili in jo na drugih nivojih tudi kar nekaj časa ustvarjali. Ampak zdaj smo imeli načrte za jesen v Šk. Loki in nihče od nas ni pričakoval selitve. Zgodilo se je tako, kot bi se tam pot nenadoma končala in se vzporedno začela nova - ta. Ni bilo nadaljevanje poti, bil je kvantni skok. In nekje globoko v sebi vem, da se je moral zgoditi, da je zelo pomemben zaradi nečesa v moji prihodnosti in da je to tudi razlog, zaradi katerega se mi spreminja preteklost. Je kot nekakšna slutnja, jasnovidnost brez vida. Vendar je tančica blizu, še korak ali dva, pa jo bom odgrnila in zagledala "skrivnost", ki sem jo skrila pred sabo.

Kje se rodi mavrica?

2010-11-20T15:48:00.002+01:00

Nova Lilavila

2010-11-12T12:29:00.000+01:00

Nova lilavila.si !!! Check it out :)

Dreamland

2010-09-22T10:19:00.001+02:00

Dreamland, 2010, akril na platnu, 120x100 cm

Prazen prostor

2010-07-15T21:04:00.005+02:00

Znajdem se sama med svetovi.

Kje ste vsi?

Vesolje se je odmaknilo. Vse je prazno.

V svetovih drugih ljudi nočem živeti.

V meni se spet rojeva nekaj novega.

Z mano resonirajo samo še načini, ki so podobni mojim.

Naučeno se lušči,

kar sem od koga "pobrala", zavedno ali nezavedno, pada.

Svoje odločitve oz. njihove posledice, vidim okrog sebe.

Vsak, ki hoče nepovabljen stopiti v moje energetsko polje, me moti.

Prihaja zavest o tem, kdo sem.

Ko ne stopim, se pogrezam, s koraki si ustvarjam smer.

Smer je izbrana, kje so koraki?

Ko se pogreznem pregloboko, zgubljam moč z upiranjem.

Takrat je najbolje, da se prepustim, splavam s tokom do kjer je treba in se odrinem.

Prazen prostor mi je všeč, takoj ko mine panika.

Prazen prostor pomeni, da je pol preobrazbe za mano.

Lahko diham.

Lahko se na novo odločim, s čim ga bom zapolnila.

Pomeni, da se je nekaj v meni končalo - izpolnjena sem.

Pomeni, da se bo kmalu nekaj v meni začelo - veselo pričakujem.

Edino moje delo je, da ga ne zapolnim s skrbmi,

da spuščam vase energije, ki me podpirajo,

da si ustvarjalno ogledujem potenciale na svojem nebu,

da ostanem pozitivna.

Podobno je čakanju,

vendar ni čakanje.

Podobno je nedelu,

pa ni nedelo.

Je kot prst, ki opazuje, v kaj klijejo njena semena.

Nova slika

2010-06-26T22:06:00.001+02:00

Mačke

2010-06-14T13:07:00.002+02:00

Vstopim v sanje. Hodim po sobah svojih notranjih prostorov in vstopam v dogajanja vnjih. V vsaki sobi je druga scena in svojo vodnico, ki me po njih vodi, prosim, naj gre bolj počasi saj čutim, da me hitra menjava sanjske slike hoče povleči iz sanj.

V sobah so ljudje, ki jih poznam, s katerimi sem se družila v različnih obdobjih svojega življenja. Veliko jih je. Z njimi se vključim v pogovor, razrešim kakšen nesporazum in grem naprej. Pred vsakimi vrati v novo sobo me je malo strah. Kaj če bom v naslednji našla svoje strahove? Kaj če najdem pošasti, kaj če se v meni skriva kaj groznega in bom odkrila... za naslednjimi vrati? Pomislim, da si bom s takimi mislimi to res priklicala.

Vodnica odpre naslednja vrata. Pokukam noter. Temno je. In potem se pojavi. Velik, grozen, a brez moči. Vem, da sem ga sama ustvarila in da mi nič ne more. Vodnica mi v roko potisne sabljo. S Strahom se boriva, bolj tako, simbolično. Niti prava borba ni. Premagam ga, Strah se spremeni v črnega mačka. Zbudim se, moja nova podpora, črni maček, pa leži na okenski polici. Gledava se, čakam da zgine, on pa nič. Njegove svetlo rjave, žareče oči, me opazujejo v temi.

Mačke so že od nekdaj bile moje zaveznice. Ko sem po mojih prvih žurih sama sredi noči odhajala domov, so me vedno spremljale. Zaradi njih sem se počutila varno, čeprav sem potem dostikrat ugotovila, da nisem srečala mačka iz mesa in krvi, temveč je to samo trava ob poti. Kako sem lahko videla žive mačje oči pa je ostalo do pred kratkim skrivnost. Zdaj vem, da se temu reče budno sanjanje in da v to spremenjeno stanje zavesti lahko vstopiš tudi v budnem stanju.

Tudi fizično so me skozi življenje večinoma spremljali mački. Najbolj mi je bila všeč komunikacija z njimi. Govorili so moj jezik - govorili so brez besed. Pa tudi videli so stvari, ki sem jih iz kakšnih sanj za trenutek potegnila s sabo v ta svet. Zato smo se vedno resnično dobro razumeli. Vendar pa so vsi ostali pri meni le nekaj časa, kot da bi imeli neko časovno omejitev. Potem pa so šli živet svoje mačje življenje h komu drugemu.

Jadram

2010-05-28T09:51:00.003+02:00

Ladja je prispela. Jadrala sem nekaj časa... in spet izstopila. Stanja zavesti, ki sem ga dosegla, ne morem ohranjati. Ni mi ravno dovolj, da sem našla vrata in da ga na vsake toliko lahko dosežem. Moja želja je, da se preselim vanj. Videla sem svet, ki mi ga ponuja in vem da je to svet zame.

Izgleda da imam še nekaj dela, preden bom tu doma. Pospravit je treba prostor srca. Prehladila sem se, težka pljuča imam in kašljam. Če nisem znala prej, bom pa fizično prečistila. Zdaj, ko nimam več vročine, še kar gre ;). Se tudi na drugih nivojih dogaja, ampak tokrat nisem not, sem opazovalec. Opazujem čustva, ki se dvigajo in misli, ki se pojavljajo. Veliko sebe razumem drugače. Še vedno pa imam problem s sprejemanjem nekaterih svetov (z mamo ne grem več na morje :)).

Svetove, ki mi niso všeč bom pustila tam, kjer so, ne bom jih nosila na svojih ramenih. Morda jih moram samo spustit. Kajti stvari, ki jih spustiš, se vrnejo (če se) k tebi drugačne, prenovljene, svobodne... mene vedno znova presenetijo. Več lahkotnosti potrebujem, več hitrosti. Že nekaj mesecev vem, da bi mi kakšna rastlina moči pri tem lahko pomagala, ampak ne morem še, še vedno dojim. Najbrž so še drugi načini, ampak jaz tega poznam in mi je blizu.

Pogrešam sanje. Toliko dela imam spet sama s sabo, da me gledajo in čakajo nekje ob strani. Komaj se zjutraj spomnem navadnih sanj, kaj šele, da bi se v sanjah zbudila. Sicer pa so mi vse te nepredelane stvari na dan potisnile sanje. Tiste, ob katerih se mi je odprlo pol hrbtenice in v katerih je sila čiste energije dregnila v srce... in ga zbudila.

Torej v teh dneh občasno jadram, preostali čas pa se trudim, da moj svet trajno zamenja širno morje bolj čiste zavesti.

When you need to travel the ship will arrive

2010-05-15T22:14:00.005+02:00

Vstopim skozi vrata in prižgem luč. Prvo kar opazim so sence ter stvari, ki sem jih skrila pred sabo. Po zaprašenih kotih ležijo in nočejo, da se jih kdo dotakne. A je prepozno. Ko prižgeš luč v podzemnih dvoranah svoje zavesti, stvari pač zagledaš.

Je dosti misli in občutkov. Malo zmedenosti o vsem skupaj in jasnost o tem, da moja pot vodi skozi nekaj ovir, ki sem si jih zgradila skozi pretekle izkušnje. Čakam. Čakam, da se pot odpre, da se potegnem na nov nivo izkušanja. Da se moja realnost spet zamenja. Kajti drobne spremembe v pogledih skozi kalejdoskop življenja, mi povsem zamenjajo celotno sliko. In pogledi se že (spet) menjajo... Pot, ki jo hodim v teh dneh, je v bistvu zelo kratka. Od pleksusa do grla.

Tokrat ne upam odpret. Bojim se pogledat sama sebe. Ni me toliko strah tega kaj bom našla, kot tega, kako se s tem soočit. Dobro se še spomnim razlogov, zaradi katerih sem zaprla srce. Viharni vrtinci čustev so bili premočni zame. Jih zdaj obvladam? Sicer pa so v njih shranjeni divji konji moje moči, ki jih želim jezdit ter usmerjat.

Stojim pri teh odprtih vratih in pogledam v daljavo. Za sencami in na novo odkritimi (starimi) stvarmi zagledam svet, ki ga še ne poznam. Bežno se me dotakne, s svojo sončno sapo mi zapiha čez obraz. Vdihnem ga in s celim bitjem vem, da ga hočem živet.

Naredim vse kar znam ter usmerim namero. Na obzorju že vidim ladjo, s katero bom preplula neskončnost morja od pleksusa do grla.

Ena stara, še neobnavljena...

2009-12-15T13:47:00.001+01:00

ZGODBE ZA TARO

2009-11-24T12:05:00.010+01:00

Tvoj prihod

Slikam. Modra, bela, vijolična. Ponesejo me v globine. Zaslišim otožen zvok, klic kita, ki zareže. Vse celice mojega telesa se mu odzovejo. Srce se odpre.

Kit plava v mojem trebuhu, zgodba steče skozi roke in se prelije na platno. Kitova pesem me nosi s sabo po svojih prostorih, po globokih oceanih v varna zavetja njenih domovanj.

Vzamem zlato. Ob kitu plava majhen zlat otročiček. "Moj notranji otrok," pomislim. Napolni me z neverjetnimi občutji, s srečo, ki mi privabi solze v oči. S kitovo pesmijo v srcu zaspim.

Čez nekaj dni izvem, da je kit v slovenskem morju. "Čisto zares si prišel," pomislim in se počutim počaščena, da je tako blizu.

Še nekaj dni kasneje izvem, da sem noseča. V meni raste drobno bitjece, iz svojih zlati niti si plete telo. Pogledam sliko in mi je jasno. Zlati otrok ob kitu ni moj notranji otrok.

Ti si s kitom priplavala v moje življenje. Lahko bi že takrat vedela, da te bodo globine vod vedno spremljale. Pa sem to razumela šele takrat, ko si se rodila. Za svoj prihod si si izbrala dan, ko je bilo sonce v škorpijonu, luna v ribah, tvoj ascendent pa v raku. Tri vodna znamenja ti bodo pomagala oblikovati tvoj značaj.

Tvoje telo

Piješ iz mojih prsi. Odprem se in dajem. Prikličeš si slike v moj spomin, ki te hranijo. Najlepše prizore Zemlje, ki sem jih videla. Grške gričke porasle z rožmarinom in neverjetni vonj, ki ga oddajajo, pod njimi pa neskončno morje. Zimske meglice, ki se ovijajo okrog starih skrivenčenih hrastov, pokrajina prekrita s snegom in popoldansko sonce, ki kuka skozi veje v Podstenjšku pri Ilirski Bistrici. Neskončne pokrajine, ki so drvele mimo mene, ko sem se vozila z vlakom čez Francijo in Španijo. Pogled iz Kobrinega hriba v Indiji na širno morje, nebo in sonce. Prizor, ob katerem veš, da so možnosti neskončne, da so vsi potenciali odprti. Prizor, ob katerem te šepetanje morja vabi v daljave in te pogled ponese vanje.

Ta spomin se spremeni v vrata, skozi katera lahko najhitreje vstopim v odprtost, ljubezen, veselje, v energije, s katerimi se želiš hraniti. Vem, da se z njimi tudi ti spominjaš ljubezni do Zemlje, ki jo nosiš s sabo, ki ti je pomagala, da si prišla na ta planet.

Mleko, ki ga piješ, hrani naju obe. Je nektar energij, ki si jih skozi moje telo priklicala zase.

Tvoje ime

Ko te gledam, vidim, da ti nobeno drugo ime ne bi pristajalo. Tara si. Zvezda. Poslušam mantre o Tari. Pisane so ti na kožo. Njena nežnost, varen prostor, ki ga nosi. Vse to si. Velika si. To mi govori vesolje v tvojih očeh. In ko se moja vez s tabo poglablja, te vedno bolj prepoznavam v svojem srcu. Energija, ki me spremlja že vse življenje si. Tista, ki navdihuje, daje upanje, tolaži. Tista, ki razume človeška srca, tista ki bo bdela nad Zemljo, dokler vsa bitja na njej ne bodo varna. Želim si, da ti bo energija boginje Tare v pomoč in ne v breme, ko boš plula po vodah svojega življenja.

Prerokba

Sanjam, da me oče pelje na nek skrivnosten sestanek. Prideva do hiše, odpre nama star Indijanec. Vstopiva. Po krajšem pogovoru mi Indijanec pokaže svoj mošnjiček, v katerem hrani sveto pipo in mešanico rastlin, ki jo kadi ob posebnih priložnostih kakor je ta, s posebnimi nameni, kakršen je naš. Gledam simbol na mošnjičku. Gledam ga dolgo časa in naenkrat prepoznam njegov pomen. V trenutku mi je jasno, kdo je ta šaman in moje spoštovanje do njega zraste.

Mešanico natlači v pipo in prižge. Opozori me, naj ne kadim preveč, ker so rastline zelo močne. Poda mi pipo, kadim. Dobim nekakšno dvojno zaznavo. Zagledam žensko, Indijanko. Prepričana sem, da je vstopila v sobo, čeprav vidim, da je nastala iz dima. Reče mi, da mi bo prerokovala usodo tvojega življenja.

Zbudim se z občutkom, da boš veliko potovala. "Po svetu ali v sanjah," se vprašam.

Extempore Sora 2009 (tema: Polje kdo bo tebe ljubil)

2009-11-20T10:50:00.002+01:00

Vdih veselja

2009-05-18T10:42:00.004+02:00

Čas je, da se spet zbudim
v nov vdih veselja,
ki me sprejme vase...

It's time for another awakening,
awakening into a new breath of joy,
a breath that invates me inside.

Reka sem

2009-05-12T11:24:00.004+02:00

Tečem.
V mirnem centru svoje pozornosti.
Reka sem, ki ve,

kaj je njeno bistvo.

I am flowing.
In the center of my awereness.
I'm the river who knows
what her essence is.
I am swimming with myself
in eternal flow.

Pesem kitov

2009-01-18T19:29:00.003+01:00

Zvoki se zlijejo v barve
na površje priplava
mogočna pesem kitov.

Sounds are transforming into colors
a mighty song of the whales
emerges on the surface.

Odsevi

2009-01-08T23:00:00.002+01:00

Tiha neskončnost pronica skozi odsev časa.
Uzrem jo za trenutek
preden spet v svojem brezčasju izgine.

:)

2008-11-30T19:17:00.003+01:00

Kjer se življenje vidi

2008-11-24T19:33:00.007+01:00

Prihajam iz sveta,
v katerem imajo zvoki barve.
Od tam sem,
kjer lahko gledaš kako nastaja pesem.
Pesem,
ki oživlja zeleno v rastlinah,
rumeno znotraj sonca,
modro na nebu.
Tam čutiš naklonjenost življenja
do vseh stvari,
skozi katere teče.

Igra mavrice

2008-11-10T20:09:00.002+01:00

Nova slika

2008-10-26T20:08:00.002+01:00

Jesen

2008-10-19T19:28:00.002+02:00

V živo si ju lahko ogledate v KUD Sora, na extempore Sora, otvoritev bo 7.11.2008 ob 18.30.

Pisani svetovi

2008-10-05T14:23:00.004+02:00

Življenje me vedno znova preseneča in predvsem čudi. Energija se nič ne ustavlja, lepo teče. Pelje me do novih obzorij, vedno novih priložnosti, do izbir, ki jih je lahko izbrati, ker zasijejo, nahranijo, obogatijo, totalno navdušijo. Ko grem z njimi, dvomi odpadajo.

Ustavlja se mi tam, kjer hočem nekaj na silo, kjer ne znam sprejeti. Pa na koncu vedno ugotovim, da je vse del procesa, da življenje ve kaj je najbolje zame, kako me bo najlepše pripeljalo do tega kar izbiram. Zaupanje se useda v celice.

Na čase se mi vse tako hitro odvija, da bi z razmišljanjem o dogodkih ustavila tok. Pa se mi ne da! Ker je tako lepo, ker je pot polna smeha, radosti. Trenutki sreče me ponesejo v višave in pristanki so (večinoma) mehki. No ja, kakšen med njimi se tudi ponesreči, ampak zaradi takšnih še ne bom nehala leteti.

Prišel je čas zame, za mojo enegijo, za to, da sem lahko cela tukaj. Prej sem poskušala milijonkrat... pa ni šlo. Čakala sem na ta čas. Večinoma nezavedno, včasih pa je bila to kar močna frustracija. Vrata so se zdaj odpra. Na stežaj. Vse barve so pritekle... in veselje je lepo, žalost je lepa, vsa občutja so lepa, potrjujejo življenje, ne zadržujejo se dolgo, menjajo se in skozi njih me vodi en velik uuuuuvvvvaaaaauuuuuu!!!!

To je žiiivljeeenjeee??? se sprašujem. Vsega se hočem dotakniti, občutiti vse okuse, ljubiti, jokati, se odpirati v zemljo. In ponosna sem na to, da sem človek. Raziskujem svetove onkraj našega. Zanima me potovanje brez telesa, radovedna sem kako drevo vidi svet, zanima me ples energij v vesolju. In veselim se vedenja, da je Človek tako magično ter zanimivo bitje in vseh zmožnosti, ki jih ima.

Ta svet je moja baza. Baza pa mi nudi možnost potovanja drugam. Najlažje mi je ponoči, skozi sanje. Ko se v njih zbudim, vstopim v svet brezmejnih možnosti. Moja radovednost je močnejša od strahu, daje mi vztrajnost in pušča možnost, da vedno znova odhajam tja. Ko se vrnem pa skozi okno vlaka občudujem lepoto zemlje in leta ptice, vozim avto, se zabavam ob zgodbah drugih ljudi, mi grejo stvari na živce, sem nečesa zelo vesela, komaj čakam, da vidim, grem v trgovino, slikam, počnem čisto običajne stvari...

Ker imam toliko svetov na razpolago, mi ni dolgčas, pred sabo imam paleto izbir, neskončno barv. Ničesar ne čakam, zabavam se z igračami, ki jih ponujajo dimenzije, ki jih lahko dosežem.

Transformirana integriteta

2008-09-20T10:05:00.005+02:00

Zadnje čase imam spet pogovore z "nevidnimi" bitji :). Prvi, zelo zanimiv je bil s sliko, ki sem jo delala. Malo sva se kregali, ker je želela bit drugačna kot sem hotela jaz. Potem sem ji pustila, da je takšna kot je. Drugi je bil virus, ki se je nameraval naseliti v moje telo. S sadjem in crkljanjem sem poskrbela zase in virus se je odločil, da se izseli. Tretji pogovor pa je bil z nekim delom mene, ki zadnje čase zelo kriči in hoče, da ga upoštevam. In ker to nisem naredila, je postal destruktiven. Povabila sem ga na čajanko in se ob čaju in piškotih pogovorila z njim. Vse skupaj je premaknilo veliko energije, naredila sem nove korake.

Ne vem točno kam stopam, v tem trenutku mi je važno, da sploh stopam. Ko pride strah, ga prediham in grem naprej. Svet se mi menja, ko razmišljam o drugih stvareh. Vem kam me pelje, v katero smer grem. Razum ne more preglasiti tega, kar ve moje celotno bitje.

Naše izbire so povsem individualne in v tem sem našla minljivost vsega. Z nekom greš skupaj le dokler to oba izbirata. Zavestno. Kljub odnosom, ki jih imamo z drugimi, smo še vedno neka brezčustvena energija, ki najde večnost samo v sebi. Vse, kar se ji dogaja, mine, le ona ostaja - nahranjena z izkušnjami (pa še te nekoč preda in ostane samo še transformirana integriteta).

...zato se poskušam v teh dogajanjih sprostit in sledit potencialom, ki so najbolj napoljeni z življenjem. Tistim, ki so zrasli iz radosti in odprtega srca, pleksusa in trebuha :))), in ne tistim, ki so bili ustvarjeni iz prostorov strahu in skrbi.

Torej: pozdravljam spremembe! Z blagoslovom spuščam vse, kar se zaključuje in sprejemam, kar prihaja.

Nove slike

2008-09-08T18:27:00.002+02:00

Orlovo krilo

2008-09-06T17:01:00.005+02:00

Oplazi me nekakšen občutek svobode. Krilo ogromnega orla, ki sem ga sanjala neko noč, nedolgo nazaj. Dogodki iz življenja, ki so jo nosili in so se vtisnili globoko v mojo dušo, se dvigujejo v zavest. Spomin na ta občutek pa ne prinese s seboj olajšanja, ampak hrepenenje po nečem, kar je v tem trenutku zelo oddaljeno od mene. Jokala bi, kričala bi, klicala bi jo, dokler ne pride, dokler ne ostane v meni.

Umaknila bi se od mesta, od ljudi, hrupa in prehitrega tempa, v naravo, v mir. V miru bi raziskovala življenje in zavest (kot način življenja), pa mi ne pusti... nekaj v meni. Strahovi in grožnje kolektive in slabe izkušnje iz preteklosti v zvezi s tem, mi ne pustijo. Nekje globoko v sebi si ne dovolim.

Čeprav me rutina in urniki zadnje čase(spet) hudo frustrirajo. Zmanjkuje mi časa za to, kar je meni pomembno, kar rada počnem. Ko bi morala počivati, trošim zadnje atome energije v službi. Jem bolj takrat kadar imam čas, kot takrat kadar sem lačna in sploh... sem v nekem vrtincu in občutek imam, da vse kar počnem zadovoljuje svet okrog mene... in ne mene.

No ja, zadnji teden je bil težek in je vse to "porinil" na plan. In te spočitosti in svobode, ki je bila včasih stalnica v mojem življenju res že zelo dolgo nisem občutila. Nekako sem se ujela v ta svoj svet - služba te na nek način pritrdi na mesto. Dvajstet prostih dni na leto!?! Ampak ker sem tu, se na en način pač strinjam s tem. Dokler ne bom zares imela dovolj in bom izbrala drugače.

Orlovo krilo je s seboj prineslo vonj poletnih noči. Prineslo je spomin na odprtost srca, ki jo ponuja potovanje po tujih cestah daleč od doma. Trenutke, ko sta mi pesek in morje nudila največjo sladkost in izpolnjenost življenja. Izbrane trenutke, ko mi je bilo dovolj samo biti in občudovati Zemljo, drobne trenutke, ko živiš Življenje. Prineslo mi je dovolj dober razlog, da vsaj pregledam nebo potencialov in si dovolim možnost, da tak, ki vse to nosi v sebi, spet pripluje mimo.

Resničnosti 2

2008-08-29T00:38:00.007+02:00

Prostor spušča vase novo energijo. Prilagaja se, levi se, postaja drugačen. Ta prostor, v katerem smo prej večinoma vsi bili, (p)ostaja le še potencial, kjer se imamo možnost srečat. Zadnje čase opazujem dogajanje okrog sebe in nas vidim, kako se vsak v svojem svetu sprehajamo en mimo drugega. Nič ni narobe s tem, da je le vsak tam, kjer si želi biti :) . Sem jaz?

Filingi so ok, realnost mi trenutno pomeni še vse kaj drugega kot samo tisto kar se vidi na zunaj. Novo se odpira, staro nas zapušča. Najbolje je sedet na svojem zlatem stolu na širnem travniku in samo opazovat. In se čistit. Čistit se mi paše, skrbet zase...

Stvari, ki gredo skozi mene, niso za predelat, so samo za spustit. Včasih se mi je težko spomnit na to in se znajdem v vrtincu (tujih) misli ali čustev. Vendar pa tak vrtinec odnese z mene še vse tiste stvari, zaradi katerih se me je sploh dotaknil.

Bolj kot fizično, vas zadnje čase srečujem v drugih dimenzijah. Internet je super stvar za to! Milijon malih svetov sproti nastaja in se razstaplja nazaj v potencial, sproti lahko opazujemo naše lastno ustvarjanje svojih prostorov in odnosov (s sabo) v njih. Igra postaja vedno bolj zanimiva.

Zelo čutim spremenjen prostor. Kot da fizično stvari niso več resniče, vendar jih vidimo, ker ne znamo še drugače pogledat. Drevesa stojijo na svojem mestu samo še simbolično. Tudi Gaji so se poteniali odprli, igra se z novimi igračami in se čisti, skrbi zase. Premaknila se je. Energija je stekla in v njen tok se nam ni treba vtikati. Ničesar več ni treba narediti. Poskrbimo lahko samo za to, da se v tem toku čimbolje počutimo in da uživamo v vedno bolj fantastični in raznoliki igri življenja.

Resničnosti

2008-08-20T21:23:00.005+02:00

Izklesani vsak v svojo resničnost stojimo zdaj na teh naših svetovih in opazujemo drug drugega. Kje sem jaz, kje si ti? Ko te pogledam, mi je pribljižno jasno. Vsaj če sem nekje tam tudi sama že bila. Tančice se tanjšajo, ovoji okrog nas se odvijajo in nas puščajo gole pred sabo in pred drugimi. Takšne kot smo. Nič več skrivanja, skozi obrambe in maske se vidi.

To mi ni vedno všeč. Kdaj pa kdaj mi vzame vso "varnost". Včasih me je strah resnice. Raje je ne bi videla, ker zahteva reakcijo, včasih pa se ustrašim tega, da gledam v meglo manipulacije in resnice sploh ne vidim.

Ko mi vzame tla pod nogami, se vdihnem nazaj v varen prostor in njega vdihnem vase. Trenutno ni mehak in nežen kot je včasih bil. Ni naročje, ni objem, ni tolažba in crklanje. Sem samo jaz, pred svojim obzidjem, z neskončnim nebom nad sabo, še vedno razkrita. Debele plasti iluzije so svoje opravile. In ko se ne morem več skriti, se aktivira pogum, za katerega nisem niti vedela, da je v meni. Za videt sebe in se dovolit, za videt tebe in te dovolit. In pustit. Da se zgodi rahla sprememba, ki spremeni pogled na svet, ki spremeni svet :). Vsak dan po malo. Počasi se navajam na to gnetljivo, subtilno realnost, ki nima mej ne v globino in ne v širino. Ki ni nikoli trdna in nepremična. Stalno teče in se spreminja in mineva in nastaja.

Sprehajam se po njenih različnih odtenkih, občutjih, stanjih. Igro svetlobe gledam, tudi kadar sem v prostorih, kjer je trenutno tema. Bolj ko mi je igra jasna, več čara vidim v njej. Igra življenja je zame vedno bolj čarobna, ko različne dimenzije pridobivajo svojo plastičnost, ker prihajajo bližje svetu, v katerem se fizično srečujemo. Med vsem tem jadranjem pa se ravnotežje na srečo vzdržuje brez mojega vmešavanja. Spuščam nadzor in plujem v zaupanje.

Trenutek izpolnjenosti

2008-08-11T10:07:00.004+02:00

Vrata se odprejo.
Čas me spusti vase.
V trenutku doživim večnost.
Zgodi se vse, kar se je nekoč hotelo, pa se ni,
vse kar bi si v prihodnosti lahko zaželela.

Zdaj je vse izpolnjeno.
Vse na kar pomislim, priplava bližje.
Zdaj je vse tukaj.
Občutek izpolnjenosti vzame smisel hrepenenju.

Delček neba

2008-08-07T09:44:00.004+02:00

Tukaj in zdaj

2008-08-05T09:15:00.005+02:00

Ko mi življenje reče, ustavi se, zdaj ni čas za odločitve, to pač storim. Iz zmedenega uma tako ali tako pridejo samo zmedene izbire.

Navajena sem na stalno spremembo, na spremembo kot šok, takšno, ki vse zamaje in mi spremeni svet. Selitev, menjava službe ... Problem je, da sem od tega že utrujena in se mi ne da vedno samo znova "postavljat na noge" v vedno novem okolju. Ko to nekaj časa tega ne storim, mi začne nek notranji glas prišepetavati, da je čas. Um mi potem zdivja in okrog sebe vidim samo še stvari, ki niso v redu, ki jih nočem, ki jih moram spremeniti. Ugotovila sem, da je sprememba zame mnogokrat tudi način bega.

Ko sem slišala, da mi, vse kar sem, govori, da ne zdaj, da zdaj ni čas, da naj počakam, ostanem kjer sem in gledam, se je film naenkrat ustavil. Znašla sem se v sobi, tam, kjer sem dejansko bila. Opazovala sem okolico, sebe, svoje občutke in si rekla:" Ok, bom pa nekaj časa tu. Saj je čisto v redu. V redu sem jaz in to kar počnem kot tudi to kar ne počnem." Dojela sem, da ne rabim vedno novih začetkov, da je moje življenje lepo v zdaj. V tej realnosti, ki je in ne samo v tisti, ki bi lahko bila.

Ko sem videla, da ni vse tako slabo, se je moj svet počasi in skoraj neopazno začel spreminjati in sproščati. Dojela sem, da je sprememba lahko tudi nežna, preprosta in prijetna. Ne mudi se mi več in spet lahko počnem stvari, ki jih rada počnem. Spet imam čas za to, čeprav imam iste "obveznosti" kot prej.

Bolj ko sem se prizemljila v zdaj, bolj sem dojela, da si resnično vsak sproti ustvarja svoj svet in v njem živi. Realnost, ki nam je skupna v bistvu ne obstaja. Vsako realnost vsak vidi po svoje.

Med tem, da nekaj vem in tem da nekaj dojamem je ogromna razlika. In samo spoznanja, ki se zlijejo z mano, mi lahko predajo svoje darilo, ki se potopi globoko v podzavest in mi od tam pomaga zase izbirati lepši svet.

Val

2008-07-28T10:34:00.004+02:00

Morje

2008-07-23T08:42:00.003+02:00

Gledam valove. Morje nosi spomin name. Ne odpre me kot včasih. Razočarana sem.

Odkrivam vedno nove miselne tokove. Tiste, ki nosijo skrbi in tiste, ki nosijo žalost. Kot bi bile zakoreninjene v meni, podlaga so za razmišljanja in pogled na svet. Ne pomaga dihat, ne pomaga meditacija. Spomnem se mantre. Začnem jo ponavljat. Goste, težke misli, kot bi komaj čakale, da jih nekaj osvobodi, se razredčijo, se dvignejo. Mantra prodre globoko, prebudi čistost, jasnost duha. Vrnem se v varen prostor, znotraj celic se spomnem... nase. Lažje zadiham. Drugi ljudje "padejo" z mene, energije se luščijo.

Vem kje sem in kam bi rada. Čeprav je razlika med tem kako živim in kako bi rada živela, me to tokrat ne razžalosti. Vem, da sem na poti.

Danes me morje ne razširja v svet, ampak vase. Ni mi všeč vse kar najdem. Kjub temu sedim in gledam. Ponavljam mantro in na njenih krilih letim čez globoko podzavest. Dovolj je, da vidim, da prepoznam, da poštekam. Ne grem se potapljat v te vode, ni treba. Brez mnenja, brez čustev, brez sodbe pogledam in sprejmem in odprem vrata. Transformacija se zgodi naravno.

Ljubim morje. V sebi nosi vse. Zna komunicirati z mano, zna presenetiti, zna mi predajati svoje modrosti in svojo ljubezen. Živo je in ima inteligenco. Z užitkom se stapljam z njegovo zavestjo. Poslušam njegove zgodbe in jih prepoznam. Zapisane so v vsaki celici mojega telesa. Segajo v neskončnost in mnogo jih je. Govorijo o bistvu moje biti, o bistvu vsega kar sem.

Morje me prime za roko in pelje. Pustim mu, saj vem, da me vodi zelo vame, zelo domov. Pričara mi trenutke, ki se zapišejo v stvarstvo, v vse prisotno. Trenutke, ki osrečijo zvezde in bitja vseh svetov.

LOKA SAMASTA SUKHINO BHAVANTU.

Linearnost ni edini način in v večplastnosti ni kaosa

2008-07-05T13:43:00.007+02:00

Ležim na mizi. Reconnection. Zdravljenje dogaja. Čutim dom, domače - tiste, ki so najbližje mojemu bistvu, tiste, ki me najbolj poznajo kot dušo. Najprej me hrepenenje po njih hoče ponesti v bolečino, pa mi ne pustijo. "Tukaj smo, vedno," mi rečejo. "Z slikanjem odpiraš vrata do nas, nikoli nismo daleč stran od tebe." Vem, da je res. Čutim roko na svoji nogi in močno vročino pod njo. Dotik odpre srce. Dotik je fizičen, čeprav je v sobi samo prijatelj, vendar njega slišim na čisto drugem koncu sobe. Skoraj se spomnem kdo so oni, kdo sem jaz, pa mi tudi to ne pustijo. Če bi se spomnila, bi hrepenenje postalo premočno.

Človek je (lahko) veliko več kot sem si do zdaj predstavljala (pa imam bujno domišljijo :)). Zares daleč lahko sežemo. In bolj ko to počnemo, bolj smo blizu sebi. Razširamo se bolj vase. Po celem vesolju sem potovala med zdravljenjem, pa vendar sem potovala samo po sebi.

Mnogo stvari se je postavilo na svoje mesto, mnogo se jih je povezalo. Življenje je postalo spet malo bolj smiselno, tudi če ne vem za vsako stvar sproti, zakaj se dogaja. Prihodnost ni meglena, v preteklosti je vse prav. Doma sem, varna, življenje teče, srce je odprto. In noge! Noge so šle daleč... in nato globoko v zemljo :).

Še vedno se dogaja. Danes sem sanjala mnogo sanj hkrati. Koliko stvari se lahko zgodi v trenutku! Vse se lahko zgodi v trenutku. Na en način tudi se.

Reconnection. Poveže te s sabo - zelo globoko. Odkriješ nove nivoje, dobiš novo izkušnjo sebe. Priporočam. Dela Jan.

Poletje

2008-06-20T09:21:00.004+02:00

Ok, da ne bomo ostali predolgo na tejle psihozi. Nekako je šla. "Zatrdlin" (al neki) na trebuhu ni več, tudi čustvenih vrtincev ne, še vseeno pa opazujem, če je res šlo. Prevečkrat si te stvari samo skrijem pred sabo in potem v novih situacijah spet izbruhnejo. Lagat sama sebi pa se mi ne da.

Sončni dnevi me vabijo v prijetno bivanje, brez naporov in skrbi, u uživanje, tudi v slikanje. Pa želim si gledat neskončno vodo, obzorja brez mej. Paše se mi smejat, ne preveč resno razmišljat in jest lahko hrano. Ljubim poletje! Pred mano so prosti dnevi, energija se že nekaj dni pripravlja, vse celice se veselimo! Telo prepozna sonce. Toplota odpira, svetloba daje hrano. Manj stvari potrebujem in lažje sem svobodna.

Ko mi ni treba večino časa imeti pozornost v naši skupni realnosti in jo lahko prenesem na svoje notranje svetove, se rodi radost, nove ideje, novi prehodi. Kličem se tja. V svojo naravo, v večdimenzijsko dojemanje stvari in v izražanje le-teh. Kličem se v sproščenost in uživanje.

In če me vprašaš kaj dogaja - ti lahko rečem, da poletje :)

Psihoza

2008-06-16T09:55:00.003+02:00

En naključen, droben dogodek me je vrgel v moj vrtinec, v krog, ki ga ponavljam. Psihoza, sem jaz temu rekla. Opazujem se. Svoje misli, ki se vrtijo samo okrog tega, čustva, v katera me vržejo. Nisem vedela točno za kaj gre, pa sem sanjala. Tri različne sanje o isti stvari, vsake bolj noter, bolj globoko v mojo psiho. Do vzroka sem prišla in videla sem pot posledic. To naj bi nekako bilo dovolj, da zdaj spustim da gre, pa noče. In če sem prej vseeno nekako lahko hendlala, z bežanjem od tega, s tlačenjem bolj globoko, bolj nekam kjer nisem videla, zdaj ne morem več.

Dihat nisem šla. Nekako nisem mogla "še enkrat verjet" da bo šlo, torej ni imelo smisla. Sem že dihala skozi to, pa pride nazaj, znova in znova. Vendar pa, zdaj ko sem ozavestila, lahko grem ven in pot ven je tudi skozi dihanje. Pa skozi prijaznost do sebe. Pa skozi kakšen sprehod. Potem pa še skozi to, da v situaciji drugače reagiram in da se ne pustim staremu vzorcu, ko želi nazaj zavzeti "svoje mesto".

Dokler se tiče samo mene še gre, takoj ko se dotakne drugega, mi spet ni več jasno. Tokrat bi rada šla čez to. Rada bi vedela, kdaj me nekdo čustveno ali kakorkoli drugače zlorabi, kdaj pa moja reakcija pride iz spomina na to, in nima veze s trenutno resničnostjo. Na zlorabo, sploh če ni fizična in se začne dogajati še preden se sploh zavedaš sebe, se navadiš in je ne prepoznaš. In ko jo kasneje potrjuješ z izbranimi situacijami, od katerih vsaka bolj rani, se vedno bolj zapletaš v vzorec, s katerim se vedno znova sabotiraš.

Ne želim zdaj brskati po svoji preteklosti, ni mi smisla zameriti in odpuščati. Zavedam se, da smo vsi igralci na igralni plošči, da vsi delujemo iz svojih vzorcev, iluzij in resnic, da ni nihče kriv, da nihče ni žrtev... Vloge smo si sporazumno razdelili in jih igramo. Kadarkoli jih lahko tudi zamenjamo, če nam kaj ne paše (in menjamo tudi jih!). Rada pa bi spustila izbire, ki mi ne služijo več, ki mi ne dopuščajo, da bi videla zdajšni trenutek takšen kot je, brez izkrivljanj in popačenj svoje lastne psihe.

Utrinek

2008-06-09T14:22:00.003+02:00

Življenje me vabi v nova ustvarjanja. Slike kličejo, zrele so za manifestacijo. Avtodomi na cestah vabijo na potovanja, tudi sanje. Moj prostor se širi v nove razsežnosti. Ideje se odpirajo, potenciali plovejo nad mano. Kaj bom izbrala? V katero smer bi rada šla? Vse je tu, v tem trenutku. Sedim na svojem zlatem stolu in opazujem pisano nebo. Tokrat se mi ne mudi. Polna sem.

Čas postaja trodimenzionalen. Vsak trenutek je prostor napolnjen z več možnostmi. Nič ne zbeži in nič ne ostaja. Prikličem si lahko vsako željo, vsako lahko spustim. Vem, da nikoli ničesar ne zamujam, da je tam, kjer sem, zame trenutno najbolj zanimivo. In da vse tisto, česar ne izbiram, obstaja nekje drugje - včasih bolj, včasih manj na razpolago. Že samo vedenje, da možnosti so, mi daje dober občutek. Tudi to, da je odvisno od mene. Zaupam si.

Namera

2008-05-30T10:26:00.003+02:00

Namera je orodje, s katerim se premikamo po igralni plošči - Zemlji - svetu. Kadar je nimamo, je okrog nas prostor neusmerjene energije, v katerega zlahka prodrejo usmerjene energije drugih ljudi. Takrat nezavedno počnemo (tudi) stvari, ki so plod kolektivne psihe, ali kakšnega človeka, ki nam je blizu, naprimer staršev.

Namera je močna in učinkovita, kadar jo ustvarimo z vsem svojim bitjem. Ko smo odprti na potenciale in izberemo tistega, ki najbolj potegne, ki nam dvigne energijo. Tisto na kar mislimo in ima zraven še čustven naboj, se bo zmaterializiralo. Torej stvari, za katere se nam zdi, da jih moramo storiti, si lahko še tako vizualiziramo, pa nam bo pomankanje čustvene energije veselja, strasti in entuziazma, zelo otežilo ali celo onemogočilo manifestacijo. Po drugi strani pa se stvari, ki jih izbiramo samo na podlagi čustev, celo lahko uresničijo, vendar ponavadi ugotovimo, da to ni to, kar smo si želeli.

Meni je najbolj blizu asociacija premikanja brez telesa. Si predstavljaš kako bi se premikal brez telesa? Z mislijo. Tudi v sanjah se lepo vidi delovanje namere. Ko v sanjah na nekaj pomisliš, te to lahko potegne v drugo okolje, lahko celo prestopiš v čisto druge sanje. Isto stvar počnemo v tej realnosti. Naša realnost nastaja tam, kamor usmerjamo največ energije in pozornosti.

Problem pa lahko nastane takrat, ko se ne zavedamo svojih namer, ki pridejo npr. iz strahu. Ker imajo močan čustven naboj, mnogokrat prevladajo željo, v uresničitev katere niti zares ne verjamemo.

Moje medlo sonce

2008-05-28T11:17:00.004+02:00

Ta vikend sem šla ven iz svoje rutine. V nek neznan prostor. Moj namen je bil iti čez strah, omehčati in spustiti blokade. Izbrala sem tudi, da vse odvisnosti in navade grejo, da se odlepim od stvari, ki me "držijo" in grem bolj v svojo samostojnost. Nič pretresljivega se ni zgodilo, nikamor me ni prestavilo in nobenih zavestnih razsvetljenj ni bilo.

Danes, ko so se energije malo umirile pa se je začelo. Videla sem, da podzavestno izbiram, da me nekdo vodi. Bolj varno se mi zdi biti drugi kot prvi. Zadnje čase sem raje v podrejenem položaju, kot da bi hodila po svojih poteh. Moj ego je medel, skozenj teče le šibek pretok energije, le kako naj se potem srce odpre? Spuščam to igro, ne grem se več. Tudi jaz sem lahko jaz.

Energijo, ki teče skozi pleksus oslabim, preusmerim, da zavije, da ne nahrani, da se mu izogne. Sama sebi se zdim preveč drugačna, prevelika sem, preveč me je in potem tlačim, skrivam, ne pustim. Še vedno je tu strah pred nesprejemanjem okolice, pa čeprav nezaveden in skrit. Nek šok je še notri, ki je ostal od bog ve kdaj.

Indijanska savna je vse omehčala, Zemlja je potegnila vase, kar sem bila v tistem trenutku pripravljena spustiti. Šamanski ples je premaknil energijo, dvignil jo je in odprl potenciale. Zdaj mi paše biti v samoti, v tišini, se posvetiti sebi in se na novo spoznati.

Moja šamanskost

2008-05-15T09:13:00.003+02:00

Sanje me vabijo, da se razširjam čez meje. V svetu še drugih zaznav čaka del mene, da zberem pogum in grem v dimenzije, v katerih še obstajam, pogledat kako sem tam. Šamanskost mojih preteklih življenj me je prišla pogledat, predat darove. Energija se vrača domov in radostno jo sprejemam.

Od vedno je nekje blizu, potrpežljivo ob meni. Zanjo sem si po malo jemala čas v različnih obdobjih življenja, zdaj pa me vabi, da se potopim, zaplavam in jo povabim v svoje bistvo, v celice, da jo sprejmem domov, v mene zdaj.

Zame je šamanski svet poln ljubezni. Energije z imeni, z oblikami me nežno spodbujajo k raziskovanju. In ko potujem v daljne in neznane svetove, na koncu vedno znova ugotovim, da potujem po sebi, da se odkrivam. Da ne hodim nikjer drugje kot le po svoji poti, ki je ne ustvarjam linearno. Da je Človek neverjetno enkratno in popolno bitje. Čuvaju praga, ki povzroča smrtni strah, sem pripravljena pogledati v oči, v zameno za neskončno svobodo. Ženske me kličejo vanjo, Boginja, ki sem, jo pozna. Nobena veriga ni dovolj močna, da me zadrži, urokom je potekel čas trajanja.

Danes sem točka, skozi katero teče ravna črta nazaj in naprej v čas. Vdihnem modrost vseh izkušenj Boginje. Zatirane, pozabljene v nezavednem in ponovno vstale, čudovite, razcvetene, preobražene, v svojem letu. Danes razumem žensko plat vesolja, čutim brezčasnost in voham svobodo. Zavest, ki je našla vhod v sanjah, me vabi, naj danes z njo praznujem sebe.

Slike iz bele

2008-05-14T09:03:00.005+02:00

Sicer so slabe fotke, pa vseeno...

Prebujena zavest

2008-05-12T09:09:00.003+02:00

Hodim po mestu, s slušalkami na ušesih. Lebdim, letim. Energija sem, ena med mnogimi. Na poti, s krili svojega namena. Celice telesa so vesele. Odpirajo se kot cvetni lističi. Kopajo se v obilju ljubezni, pijejo življenje. Omare moje podzavesti so odprte, prezračene. Zavest se je zbudila, dvignila iz njih, preteguje se in si jemlje več prostora.

Ustvarjam. Igram se z vesoljem in vesolje se igra z mano. Dobra partnerja sva, v igri ustvarjanja se lepo dopolnjujeva. Izbiram si trenutke, ki jih bom narisala. Izberem tistega, ki trenutno navdihne, ki najbolj zasije. Univerzum se pretaka skozi moje roke, skozi telo. Postanem vesolje. Vse, kar je, je v meni. Meje padajo. Polarnost se izbriše. Ni več razlike med dobro - slabo, veliko - malo, nizko - visoko, spredaj - zadaj, hitro - počasi... Vse dvojnosti se zlijejo in izgubijo pomen. Vse je enako. Vse sem jaz. Zavest se dvigne s celic, zlije se z zavestjo vsega, kar je.

Potapljam se v svoje telo. Sprostim vse zbite energije. Kosti spustijo lepila, sklepi se odprejo. Kri postane dimanična, živa, koža dovoli več svetlobe skozi sebe. Mišice zadihajo, organi spustijo napetosti, skrbi. Zavest odpre vrata celic in zasije navzven.

Še mnogo jih je, trenutkov, ko se zbujam v svojem telesu.

Barve

2008-05-06T17:14:00.005+02:00

Dojela sem svoje slike. Te, ki izhajajo iz bele. Dojela sem stanje, kjer ni barv, prostor nad mavrico. Jasnino. Igro energij vidim od zunaj. Tam sem, kjer so energije kot marionete, kjer imam niti svojih barv jaz v rokah.

V beli barve izgubijo ločene pomene. Obstajajo samo še iz veselja do igre. Njihov ples je uravnotežen in ko ena za trenutek v svoji popolni lepoti zažari, ji druge dajo več prostora, jo občudujejo in se ji poklonijo. Ko ena zasije, navdihne vse druge, da zasijejo še one.

Malo teme

2008-04-28T09:44:00.008+02:00

Ponoči me je prebudil veter, ki mi je švignil mimo levega ušesa. Neki oblaki energije, ki so še ostali v stanovanju od prej, so me prišli obiskat :). Miselni tok je stekel. Samodestruktiven, agresiven. Še nikoli nisem tako razmišljala. Od kje je to prišlo? Ni bil moj miselni tok, tuj mi je bil, se je pa ujel z nečem v meni, da je zaresoniral z mano. Potem me je spanec hotel potegniti v nočne more. Pa nisem pustila. Čisto sem se zbudila. Čeprav se mi ponavadi ne zdi, da bi potrebovala kakršnokoli zaščito, sem jo tokrat avtomatsko začela delati in ko je nisem in nisem mogla narediti, sem poklicala Michaela, da je to naredil zame. Zaspala sem nazaj. Vse je bilo "ok".

Zjutraj sem se zbudila še vedno v nekem slabem razpoloženju. Zavedala sem se svoje depresije. Zunaj pa je sijalo sonce. Nisem ga hotela zamuditi, obenem bi pa najraje prespala ves dan, pustila. da gre mimo, zanikala življenje in ga omejila ni minimum. Zraven tega sem se počutila krivo, ker tako čutim in jezna sem bila sama nase. Spoznala sem svoj strah do življenja. Spoznala sem svojo navajenost na žalost ter to, kako si ustvarjam okoliščine, ki jo podpirajo. Spoznala sem vzvode, skrite v podzavesti, ki "od zadaj" usmerjajo moje življenje, mi narekujejo izbire. Osupla sem bila nad temi spoznanji, bilo je, kot bi mi nekdo kričal v obraz nekaj, česar nočem slišati.

Danes je že lažje, v meni je prostor bolj odprt in predihan. In ko bo strah želel, da izberem situacijo z manj življenja v sebi, bom globoko vdihnila in izbrala drugače. Kadar pa tega ne bom mogla, se bom nasmehnila in si ponudila drugo priložnost.

Definitivno mi je ven pomagal tudi tale člančič :).

Nova

2008-04-12T12:07:00.005+02:00

V novem stanovanju sem in spremenil se je odtenek življenja. Prepričanja padajo. Nekatere stvari mi kažejo, da niso takšne, kot sem mislila, da so. Po prvih neprijetnih občutkih zaradi podrtih prepričanj pa že lahko malo bolj zadiham, življenje se mi spet razširja.

Stopila sem na, zame, nov nivo. Pristanek je bil pravzaprav kar trd, svet se mi je za trenutek zazdel krut in grob. Prostor okrog mene je bil prazen, okrog ljudi nobene energije. Naenkrat sem se zbudila sama v novi realnosti. Kot da tiste lepe energije ne morejo z mano v to materialno zgoščenost. Še dobro, da sem vedela, da je samo prehod, da je del mene umrl, da se bo rodil nov, lepši, tak, ki bolj paše name v zdaj.

Potem pa so me iz tišine predramili ljudje, ki so začeli GOVORITI. Nekdo na štopu, ki mi je rekel, da se ni treba nič ustavljat, da si življenje vedno ustvarjam. Potem sodelavka s svojim govorom. Stopila je pred mene in mi začela razlagati odgovor na moje vprašanje, ki ga nikoli nisem izrekla. Pa drobni dogodki. Naprimer pot v službo, ki zaradi svojih "naključnih" pripetljajev postaja vse prej kot rutinska.

Tisto, kar so bili prej vodniki, angeli, so v tej realnosti ljudje. Naša življenja se dotikajo v nekih točkah, ko vsak po svoje odkrivamo svet. Drobni dogodki, ki jih ustvarjamo, so poti, po katerih od enega do drugega teče življenje, obogateno z izkušnjo obeh.

Nova odprtost mi omogoča, da opazim potenciale. Ponuja mi drugačne izbire. Izbire iz veselja do življenja, ne iz strahu pred njim. Nivo, na katerem sem, je Zemlja. Drugačna kot sem jo poznala do zdaj. Na kateri ni nič ločeno. Odprta zavest za vse energije. Igrišče, kjer si lahko gledamo iz oči v oči, kjer bog ni zgoraj... Te stvari, ki sem jih prej vedela, živijo v izkušnji.

Vdih v zdaj

2008-03-28T19:12:00.003+01:00

Zjutraj sem iz Kreatorjevih kart potegnila karto Globoko vdihni sedanji trenutek. Seveda! Zakaj to tolikokrat pozabim?

Pomislim kje sem. V včeraj, ko se nisem mogla skoncentrirati na vožnji z inštruktorjem. Razmišljam o tem, česa ne dojamem, kaj gre mimo mene. Znova in znova v mislih vozim po cesti, kjer sem včeraj vozila. Potem me tok misli potegne v prihodnji teden. Je res stanovanje v katerega se seliva z Dejanom, v redu za naju? Skušam si predstavljati kako se bom počutila v njem. Kakšna misel mi uide še na sestrino poroko, ki bo naslednjo soboto in kakšne priprave nanjo nas še čakajo (med selitvijo :)). Vse to skupaj je nekoliko stresno. Postajam zmedena, pozabljam stvari, napeta in nekam živčna sem. In to ob sedmih zjutraj :), ko v bistvu še napol spim.

In potem to sporočilo! Vdihni sedanji trenutek. Zdaj ne vozim, nisem v drugem stanovanju, niti na poroki nisem. Zdaj sem na busu, peljem se v službo, prebujam se. Začutim telo in se vdihnem nazaj noter. Pogledam skozi okno. Hm, deževno jutro je.

Z vsakim dihom se zmanjša strah, izgine razstresenost. Spomnim se, da je vse v redu. Da si življenje sproti ustvarjam in potem potujem po njem. Svojim izbiram pa menda lahko zaupam. Lahko zaupam sebi.

Z več svobode je vse v redu. Z večjo hitrostjo je vse v redu. Spuščam bremzo. Zaupam življenju!

Pot manifestacije

2008-03-22T10:10:00.005+01:00

Ko nisem več zadovoljna s starim in se mi zdi, da ni nič več ok, si zaželim spremembe. Hočem jo takoj in ne gre in sem jezna, žalostna, nezadovoljna s sabo. Ko se mi ravno začne zdeti, da iz tega ne bo nič, se malo premakne in obstanem, utihnem. Začutim dogajanje, ki se bljiža. Kot velik morski val, ki ga začutiš, ko se morje preveč umiri, ko se gladina zniža, ko nastane neka čudna tišina. In potem ga zagledaš... in ga ne moreš več ustaviti.

Potem pride občutek, da se bo vse podrlo. Hočem ustaviti, pa ne morem več. Od tu sem včasih šla v še večjo dramo, zdaj pa se nekako spomnim zakaj gre in se prepustim. Sprejmem spremembo in grem z njo. Nosi me po svojih strugah, zraven doživim in dobim izkušnje, ki si jih nisem nikoli predstavljala in jih sprejmem kot darilo. Namen me kot rdeča nit vodi skozi, da se ne izgubim, da kljub temu, da včasih vmes pozabim kam grem, pridem do manifestacije svojih izbir.

Ta pot, od ideje do manifestacije, je zame nekaj najbolj čudežnega, kar sem kdaj doživela. Vedno znova me osupne s svojo popolnostjo. Vedno znova podre vsa moja pričakovanja in predstave o tem kako se bo zgodilo. Ta pot je neponovljiva in edinstvena. Je vse, čemur ne posvečamo pozornosti, ker smo osredotočeni na cilj. V čemer ponavadi ne uživamo in se nam zdi, da predolgo traja. Pa čeprav je naše delo samo, da izberemo in uživamo na poti menifestacije in zaupamo, da smo varni, ko ob rdeči niti svojih namenov stopamo po neznanih poteh. Ta pot je tisto, kar v resnici živimo na Zemlji.

Predvsem pa pomaga, če se takrat, ko se sprememba dogaja, spomnemo, da smo si jo sami izbrali, ker smo želeli, da se iz nečesa, kar nam ne služi več, premaknemo nekam, kjer nam bo lepše. Vse se premika, vse je sprememba, življenje ne stoji. In ko pot od zavestne izbire do njene manifestacije večkrat prehodiš, postaneš mojster v tem. Strah se zmanjša in pusti čudežnosti še več prostora.

Pesem o žalosti

2008-03-14T10:00:00.004+01:00

Sive konce dneva
prekrije pesek sanj

ko se v mehki noči

izlije moja tema.

Pošasti iz omare

stopijo na plan

edini prijatelji so mi

ko se pogrezam na njihovo stran.

V joku razstopijo se

še zadnji koščki sreče,

tudi to življenje je,

nekaj v meni reče.

Tako podrejo se svetovi,

ki niso resnični nikoli bili,

težke in goste so

te poljane žalosti.

Sliki

2008-03-05T16:58:00.009+01:00

Ostale slike si lahko ogledate na spletni strani lilavila. Večino imen zanje je prispeval Simfy.

Ptica svobode

2008-02-09T17:59:00.001+01:00

Medcelična tekočina niso samo odnosi. Je veliko več. V njej so zbrane vse izkušnje. Ne moreš je premaknit počasi, po delčkih, ko jo premakneš, se dvigne cela. S celicami delaš lahko z vsako posebej, ta tekočina pa se ne deli. Stvari butnejo ven iz nje naenkrat. Dobro je, če si malo bolj pripravljen na to kot sem bila jaz :).

Mene je telo bolelo. Predvsem okrog srca. Zraven mi je še povedalo katere stvari mu trenutno koristijo in katere škodujejo in na kakšen način me lahko najbolj podpira.

Danes, ko se sprehajam po mehki zemlji in si z njo izmenjujem energijo, mi moja zlata plazma govori, da predati vse izkušnje pomeni dati vsa trpljenja in veselja, vse bolečine in vznesenosti. Ptica svobode hoče vse. Ko to predaš, ti ostane od izkušenj (samo) (spremenjena) zavest. Svoboden si, ko potuješ brez prtljage, tja, kamor te vodi srce (kjer sta veselje in strast), brez zavor in brez verig.

V zadnjih dneh sem se v napol budnem stanju znašla v raznih dogodkih iz svojega življenja in jih še enkrat podoživela. Kot nekakšna predsmrtna izkušnja. Hkrati sem bila na večih krajih, v različnih časovnih obdobjih, miselni tokovi so tekli zraven, besedno, v slikah,... Glava nikakor ne more dojeti kako se je lahko toliko stvari sočasno dogajalo.

Ko sem se zjutraj pogledala v ogledalo, sem videla, da imam drugačen obraz. Dobesedno.

Plazma, obremenjena s spomini, se pretaka počasi. V njej so potlačene stvari, tiste, ki jih skriješ pred samim sabo. Tiste, ki jih "spuščaš" pa jih ne spustiš do konca. In ne pridejo v zaporedju, da bi "delal" na njih. Ker so slike in glasovi enega samega prostora, jih, ko pogledaš vanj, vidiš vse (naenkrat).

In spet spuščam, dokler ne bom lahka in (bolj) svobodna. Težke stvari zapuščajo telo in proces še ni končan. (Proces v tem primeru ne pomeni karkoli predelovat, pomeni dovolit, da se zgodi, da se dogaja.)

Pašejo mi dolgi sprehodi. Sonce mi paše, ležat mi paše in gledat krošnje dreves. Gaja in kanje. Neskončno nebo. Počivat in dihat. In to v teh dneh tudi počnem.

Prostor med celicami 2

2008-02-04T10:50:00.000+01:00

Ko delaš s celicami, lahko tudi boli, telo namreč. Sredi noči sem se zbudila, z bolečinami v telesu, predvsem v prsnem košu. Začelo se je na desni in se potem preselilo še na levo stran telesa. Moja medcelična tekočina je že včeraj izgledala nekako nezadovoljna in ... postana, počasna. Spi v svojem stanju in njeno stanje ji je na en način čisto všeč.

Ko pride bolečina, občutek strahu, ali kakšen drug občutek, je dobro vedet, da stara energija zapušča telo in da je vse v redu. Jaz sem skozi bolečino dihala, pa je šlo hitreje. No, še vedno se stvari v prostoru med celicami počasi premikajo, je pa ta prostor že malo boljše volje :).

Sem pa odkrila svojo lepljivost, lenobnost, nepripravljenost za premik. Odkrila sem jo v telesu in zdaj lahko kaj storim z njo. Odpiram se življenju, živosti, večji pretočnosti. Nekako gosta je medcelična tekočina, sprememba se dogaja počasneje kot v celici, vsaj pri meni. Se pa dogaja!

Prostor med celicami

2008-02-03T17:20:00.000+01:00

Nove izkušnje s telesom se nadaljujejo. Iz varnega prostora in odpiranja celic, sem odplavala v obilje in v prostor odnosov med celicami. Potopila sem se v nektar, v polnost vsega. V mojem telesu se mi razkriva ves Univerzum. Gledam vanj in razumem... in dojemam...

Slačim kožo še na drugih nivojih. Prijetno rojstvo je. Varno in toplo. Obdana sem z vsem, kar je. Kot v maternici, v kokonu. V vedenju, da se dogaja rojstvo. Medtem, ko si na novo gradnim telo, ko celice med sabo ustvarjajo nove odnose, se zavedam, da si hkrati ustvarjam nov svet, da moj makrokozmus postaja enak mikrokozmusu. Prostor okrog mene postaja enak prostoru v meni. Veselim se tega, saj mi je moj prostor všeč.

V obilju vsega ni tekme, ni boja, ni strahu. Ko veš, da je prostora, hrane in ljubezni več kot dovolj za vse, svojega soseda lahko vspodbujaš pri njegovem razširjanju in rasti. Moje celice so to pravkar odkrile in zdaj vzpostavljajo nove odnose med sabo. Čustveno telo se menja. Bleščeče bela pomaga. V telesu se čisti medcelična tekočina.

Sprostimo se :)

2008-01-30T10:14:00.001+01:00

Potujem po nitih svoje zavesti. Shpongli na slušalkah in vonj sandalovine. Moj svet danes diši :).
Včeraj zvečer sem v mislih gledala svoje celice, DNK. Že samo moja pozornost je odpirala prostor v njih. Ogromen prostor. Kadar imajo celice dovolj prostora, se telo sprosti.

Celice so živa bitja. Odzivajo se, komunicirajo. Ko jih pogledaš, se odzovejo z veseljem in ljubeznijo. Rade imajo pozornost, zadovoljne so, ko jih priznaš in spoštuješ kot vsa ostala bitja. Komaj čakajo, da te popeljejo v svoj svet.

S svojimi mislimi in čustvi v telesu ustvarjamo neko stanje. To stanje polni prostor v in med celicami. Preverite kakšen prostor imate v svojem telesu, kajti največ od vsega, imate v telesu prostora :).

Na tistih delih telesa, kjer so celice zbite skupaj, občutek ni dober in ko ti tja obrneš pozornost, jo obrne celo telo. Nežno poskuša sprostiti "krč", lahko mu pomagaš z dihom. Vdih usmeriš med zbite celice, in izdihneš. Ponavadi se celice "odlimajo" in zadihajo. Velikokrat izdih sproži gib telesa, ki odpre prostor.

Če so kakšni deli telesa zelo zakrčeni in se nočejo in nočejo sprostiti, ponavljaj stvari večkrat (najbrž si tudi vzorec, ki je zakrčil telo večkrat ponavljal).

Tudi voda pomaga. Celice ljubijo vodo! Ko ležiš v banji, pusti da ti voda pronica skozi telo, pomaga ji, če telo zraven masiraš. Tudi voda je odprta za pogovor in rada sodeluje s tabo. Tudi vodo, tako kot dih, lahko usmeriš med zlimane celice in pomagala jih bo spraviti narazen.

Predvsem bodi nežen in prijazen, pusti da te vodi telo, v nič ga ne sili. S telesom sodeluj in mu prisluhni. Ko si sproščen in v varnem prostoru (ki je v tebi), se telo sproti zdravi in regenerira. Občutek je božanski!

Celice lahko tako razrahlaš po celem telesu. V mišicah, kosteh, organih... Tekočino med celicami lahko zamenjaš s svežo, poživiš z zlato barvo,... vsak atom v tebi je živ in ko se tega zavedaš, v svojem veselju (zažari) zaživi še bolj.

Stare igre

2008-01-28T09:37:00.001+01:00

Naprej grem, stran od turkiznih kock. Razbijam okove... ni treba, da se mi še dogaja. To pa že znam preseči, a ne? Boli. Ko se poslavljam od starega, ko en del mene umira.

Ni res, da ljubezen boli. Ni se treba žrtvovat, ni treba sprejet vsega (sranja). Ko moje srce zajoka, se obrnem noter in negujem rane. In se zaščitim. In ne dovolim, da me takrat kaj še bolj prizadane. In ko (končno) vidim, da se neka stvar vrti v krogu, znam odkoratkat stran.

Dokler pa iščem pot, po kateri bom šla, dovoljujem čudež in tisto magičnost, s katero te včasih obsuje univerzum. Dovolim si počakat na njegovo potezo, ki jo naredi potem, ko si dal vse od sebe in spustil. Tistemu neznanemu delčku (sebe) dovolim, da me vodi skozi občutek, da me nežno usmeri. Da mi celice povedo svoje razumevanje, da skozi množico čustev spet zagledam jasno nebo.

Vsem soigralcem se zahvalujem za igro, za vse vloge, ki smo jih menjali med sabo :). V tej naši stari igri smo vsi imeli že vse vloge. Čas je, da se igramo kaj novega, mogoče nekaj, kar manj boli.

Mirno morje

2008-01-22T20:33:00.001+01:00

Včasih je življenje samo lepo. Čas, ko sedim na svojem prestolu in opazujem potencijale, ki se rišejo na odprtem nebu. Izbiram. Kaj bi rada doživela, po kateri poti bom zavila, v katero smer bom obrnila svoje življenje.

Srce je odprto, prav tako glava. Dopuščam in gledam. Na tak način je lahko izbrati. Nekatere stvari zavibrirajo s mano, tem se odzovem, druge plavajo mimo. Takrat mi je jasno, kam me vleče, kam bi šla.

Univerzum mi pomaga. Če se dolgo ne zjasnim, me začne spraševati. Odgovore, na vprašanje kaj bi rada, začnem dobivati po mailih, razlagajo mi jih po telefonu, zdi se, da mi vsi govorijo samo to. No, potem je že skoraj nemogoče, da še vedno ne bi videla... razen če čisto zares nočem ;).

In se usedem na svoj prestol sredi travnika, si dam mir in se zazrem v nebo brez omejitev... ter si izberem svojo prihodnost. Tukaj, na začetku na novo izbranih poti, je še vse mirno. Mirna morska gladina, ki se sveti v soncu. Vodo se razburka šele, ko skočiš vanjo :) .

Vendar s sočutjem do sebe gre. Zraven pa lahko pot še občudujem in odkrijem nešteto še neznanih stvari. Ob trenutkih "kaj mi je bilo sploh tega treba" se pa lahko nasmehnem in se zavem, da bi bilo življenje dolgočasno, če bi hodila samo po površini.

Še vedno modra

2008-01-18T09:00:00.001+01:00

Še vedno mi dogaja modra. Na grlu, na izrazu sem. Na "postavit se zase". Ker mi je življenje prineslo ljudi, ki streljajo puščice. Naravnost v želodec. Ko kakšna zadane in jih je kar naenkrat še polno na obzorju, se vprašam, kaj dogaja. Postavit se zase.

Ne želim udarit nazaj, ker to zame nima smisla. To me povleče v vrtinec konflikta. Ti meni, jaz tebi, pa spet ti meni... Ta igra mi je bedna.

Ni pa nujno, da puščica sploh kaj zadane. (Manipulacija se na iskrenost ne prime. Mihaelov meč resnice razsvetli in razkrinka iluzijo.)

Na voljo imamo izraz :)! Svoj glas, ropotanje in kričaje pa ples in slikanje, pisanje. Ogromno načinov za izrazit sebe, svojo resnico. Vedno imaš na voljo varen prostor, Quan Yin mi ga pomaga ustvarit. Vedno je na voljo dih, Norma mi pomaga dihat.

Ko mi drugi ponujajo prostor svoje drame ali se želijo igrati konflikt z mano, je še vedno moja izbira, če grem tja ali ne. No ja, včasih padem not še preden mi je sploh jasno, drugače pa so mi ljubše bolj vesele poljane, bolj živa, iskriva igrišča, zato svojo energijo raje usmerjam tja.

Atlantida

2008-01-15T20:00:00.002+01:00

Atlantidske obale,
kraljevsko modra svečenikov
in morje zavesti.
Groba, neizpolnjena,
niti ne popolnoma resnična.
Še enkrat,
ker zmorem.

Sanje (turkizna kocka)

2008-01-15T09:28:00.002+01:00

Včeraj sem sanjala tri prozorno turkizne kristale v obliki kocke. Samo držala sem jih v roki in gledala. Najbrž bi pozabila na te sanje, če se mi ne bi danes sanjalo, da sem enega izmed njih odprla.

Notri je bila zaklenjena cela čustvena scena, ki se je razvila v zgodbo. V sanjah sem se znašla v ljubezenskem trikotniku. Zaljubljena sem bila v fanta, ki je bil hkrati z mano in še z eno žensko. Energijske niti je ravno prav zategoval pri obeh, da sva obe ostajali in v trenutku, ko je bilo preveč in sem hotela stran, mi je dal malo več "ljubezni", da sem spet ostala. Doživljala sem bolečino, razočaranje, hrepenenje, upanje in grozen strah pred izgubo. Videla sem samo svet znotraj teh steklenih sten. Čustva in misli so se ovijale samo okrog tega in pozabila sem, da zunaj obstaja še ves širni svet. Potem pa premik ven, vdihnila sem, dojela da obstaja še en svet, svoboden.

Diham skozi to, da se energija razpusti. Odpiram kocko. Čustvena zloraba, kocka hipnoze. V njej so zaklenjeni celi sistemi povezanih misli in čustev. Ni mi več treba podoživljati, lahko samo prediham in spustim.

Ponedeljkovo jutro

2008-01-14T15:09:00.001+01:00

Ponedeljkovo jutro. Kaj vse je tu notri! Prvo kar opazim, so umiti lasje. Ste opazili, da imajo vsi ljudje v ponedeljek zjutraj umite lase?

Vesela, sveža energija. Pripravljena sem na nov teden, vseeno pa nekako premagujem sama sebe, ker sem na poti v službo in ne maram besede, ki je v meni - besede "moram". Včasih bi bila raje nekje v samoti po več dni skupaj in bi samo ustvarjala. Na pol dokončana slika me čaka in bi se rada zgodila do konca.

Prilagajanja so ponavadi nekaj, kar mi jemlje energijo, razen če jih ne jemljem kot prilagajanja. Ko se zavedam, da je ta dan, kakršen koli že je, moja izbira, potem tisti "moram" odpade in moja energija ostaja z mano. Ko pa mi moja izbira ne služi več, lahko vedno izberem drugače.

Včasih mi je to še vedno težko storiti. Vsaj pri večjih življenjskih odločitvah. Jih pa skupina nekih dogodkov postavi na tehtnico. In jaz tehtam v teh dneh. Ne čisto resno, malo za hec, je pa lepo pogledati potenciale okrog sebe.

Kje je trenutno moja strast? V nedokončani sliki. V simboliki astrologije, tarota in kabale, ki se mi povezujejo v glavi in razkrivajo svoje svetove. V turkizni in kraljevsko modri barvi. V drevesih.

In kje sem jaz? No, v teh stvareh ne, večino današnjega dne. Ker se prilagajam svojim starim izbiram. Ker, tudi če si govorim drugače, zaenkrat brez službe ne znam. Ker sta zame strast in obilje še vedno vsak na svojem bregu reke.

V ponedeljek zjutraj čutim predvsem kolektivno psiho. Še en delavni teden, kolikor se da lep in vesel, a vendar le znotraj mej svojih lastnih omejitev.

Eyes wide open

2008-01-12T22:33:00.001+01:00

Na sprehodu sem bila. Čisto odtrganem. Gaja se resnično spreminja. Dimenzije se mešajo. Energijo, ki teče po drevesih sem gledala. In tudi bitja, ki stojijo ob njih. Jemalo mi je sapo. Hodila sem z odprtimi očmi in usti, spomnila sem se na nek komad:" eyes wide open, like a child's mind..." Ko pa sem prišla do meje, ko um ni zmogel več dojeti, sem prosila drevo, naj se mi razkriva počasi, ker nisem navajena govorit z njim na tak način. Da nisem še navajena, da stopi pred mano njegovo Bitje in komunicira, kot da je to nekaj najbolj vsakdanjega.

Drevo, s katerim sem govorila, je razumelo. Umaknilo je svojo energijo. Komaj čakam, da grem spet do njega (malo bolj pogumna). S tako odprtimi očmi sem hodila po naravi, nisem pa opazila kdaj je začel padat dež. Ko gledaš v druge dimenzije, je najbrž koristno pogledat kdaj pa kdaj tudi v to, v kateri te dež dejansko lahko tudi zmoči. No ja, mene sicer ni, sem bila zavita v šal, z dvema kapucama na glavi :) .

UVOD

2008-01-11T13:48:00.000+01:00

Sem videla, da je dodajanje telih člančičev na page kar zamudno delo, čeprav tega ne delam jaz, ampak Trolly. Zato sem se odločila še za blog. Veliko se mi piše in tako bom lahko bolj ažurna. Pa še bolj lahkotno je. Ali pa se mi to zdi zaradi zadnjega članka, ki sem ga pisala... težke teme pa to :) Nisem vedela, da bom zajadrala tako globoko, ko sem ga začela pisat. Če ga želite prebrat, ga imate na strani, naslov pa je Ko te tema podpira. Ok, tukaj smo zdaj, gremo se igrat!

Nisem si vzela ravno veliko časa pred novim letom za spuščanje starih stvari, ker sem imela že s samim novim letom dosti za predelat - neke stare izkušnje s tem dnevom pač, no, je prišlo za mano. Zdaj grem pa lahko izbirat nove stvari za letošnje leto. Ihaaa!!!