Deževen dan je. Spomne me na to, da se je poletje končalo. Letos bo zame zima bolj mila, iz gorenjske sem se preselila na kras. Jeseni me vedno povleče vase. Sploh pa zdaj, ko se je eno življenje zame spet končalo in se začelo novo. Slutim spremembo v sebi, preureja me. Spet se bom pregledala na novo. Neki dogodki iz mojega življenja so se pomaknili v ozadje, drugi so na novo zasijali v luči moje pozornosti.
Sicer se mi obujanje preteklosti ne zdi preveč smiselno, ampak včasih se zgodi, da z novim pogledom spremeniš stvari, ki so te ovirale, v stvari, ki te podpirajo. Tega se ponavadi ne lotim načrtno, se začne samo dogajat, ko naredim korak v drugačno zavest, kot sem je navajena. Spreminjanje deluje v vse smeri življenja, v vse dele mene.
Stvari še niso povsem razpakirane in slikat še nisem začela. Me pa že zelo mika. Tudi na zelo dolg sprehod tu okoli še nisem šla pa me tudi zelo mika. To me čaka v prihodnjih dneh. Sem pa prebrala dve knjigi in sicer dva romana, pa jih ponavadi ne berem. Oba se dogajata v Afriki in me spominjata na nekaj osnovnega, na babico, na Zemljo. Na življenje telesa. Na vir fizičnega. In tako se tudi počutim. Nekje na začetku, kjer hrana zame zraste okrog mene. Kjer imam čas za jesti, umiti se in spati, vse drugo pa pride iz želje, ne iz nuje. Predvsem pa je za vse čas in te okolje ne priganja v podivjan tempo.
Prva želja, ki se je pojavila, je želja po ustvarjanju in po tem, da bi si uredila prostor okrog sebe, da bo lep, da bo čist, da se ga dotaknem in da zaživi z mano. Da nima skritih zaprašenih kotičkov polnih šare, za katero nihče ne ve, da je sploh tam. Šaro sem že zmetala iz sebe, tako da s tem tudi tukaj nimam težav. Mi gre kar hitro.
Je pa nekaj pri tej selitvi, kar mi ni čisto jasno. Zgodila se je hitro in nepričakovano. Res je, da smo spremembo zelo rabili in jo na drugih nivojih tudi kar nekaj časa ustvarjali. Ampak zdaj smo imeli načrte za jesen v Šk. Loki in nihče od nas ni pričakoval selitve. Zgodilo se je tako, kot bi se tam pot nenadoma končala in se vzporedno začela nova - ta. Ni bilo nadaljevanje poti, bil je kvantni skok. In nekje globoko v sebi vem, da se je moral zgoditi, da je zelo pomemben zaradi nečesa v moji prihodnosti in da je to tudi razlog, zaradi katerega se mi spreminja preteklost. Je kot nekakšna slutnja, jasnovidnost brez vida. Vendar je tančica blizu, še korak ali dva, pa jo bom odgrnila in zagledala "skrivnost", ki sem jo skrila pred sabo.
nedelja, 18. september 2011
sobota, 20. november 2010
petek, 12. november 2010
sreda, 22. september 2010
Naročite se na:
Objave (Atom)
